Otvoritev bloga

Dobrodošli.

Ker se mi je pripeljalo, da je tole pisanje back to the roots, naj dam tistim, ki ste v moje življenje vstopili bolj v zadnjem času, nekaj ozadja. Med leti 2007 in 2010 sem dokaj redno kot JellyMetuljka pisala blog Pogovori s sabo... Če bi brali o meni izpred 17. let, izvolite... Šlo je več ali manj resnično za pogovore s sabo. In tudi tokrat ne bo kaj veliko drugače. Le ime imam drugo in vse skupaj ima sidrišče v moji glasbi, pesmih, besedilih za pesmi, v mojem rapanju. Repanje ali rapanje, hja. Najbrž bo izmenjujoče se. Pomen obeh je slovnično pravilno seveda različen, ampak v pogovorih s sabo, dogovorjena slovnična pravila niso tako zelo potrebna, kot na nacionalni televiziji.

Tudi zato, sem tako zelo ljubila Terezo Vuk. Njen odhod v druge dimenzije me je resnično prizadel. Sočnost njenega jezika in brezkompromisno vztrajanje na njem, mi je bilo in mi bo za vedno velik navdih. To, da ustvariš prostor, v katerem je tvoj lasten izraz, največja prioriteta in edino pravilo. Za kar potrebuješ originalno misel, ideje, pogum. Tereza je v moje življenje prinesla svežino in tudi upanje. Upanje v neuniformnost in unikatnost, daleč proč od instantnih, uniformnih, motivacijskih rešitev. A njena neposrednost, neprizanesljivost in preprostost so me nepričakovano in nepisano vedno znova motivirale.

“Da sem, kar sem in to hočem še bolj bit. Ne pretvarjam se, za druge, tko ne morem bit. Sorry, moram it, premalokrat sem rekla, kot da bi se kao izogibala pekla. A sem sebi grob kopala, drucga nisem znala, ej, hvala … da si mi rekla: You just don’t fit. Sem dobila krila, začela sem sam bit. Ej, hvala, ej, hvala.” (iz pesmi Jstsmjst)

Preden sem avgusta 2021 začela repati in delati glasbo, je bila v meni neka odvečna praznina, odvečen nemir. Zdaj to vidim kot manjko prostora, kamor se lahko akumulira moja primarna ustvarjalna energija. Tista, ki potrebuje le kanal, da se osmisli sama sebi. Da ne obstaja zgolj kot ujeta duša v medprostoru. Da je videna in čutena, kako boli, je radostna, norčava in prismuknjena do konca, pa je za to nihče ne sodi, cenzurira ali želi na vsak način preoblikovati v nekaj drugega. Še najmanj, da si to počnem sama. Je, kar je. Pride ven, kar pride ven. Edino merilo, ampak res edino merilo je, da je resnično.

Ko sem pred to objavo pogedala svoj pretekli blog, sem se nasmehnila. Ob datumu prve objave, ki sovpada s časom otvoritve te nove edicije mojega bloga. In ob zaključnih mislih zadnje objave, ko sem kaj malo vedela o tem, da bo raztros v mojem življenju dobil povsem drugačno mesto. Raztros, ki je delno kriv za to, da sem postala gospa, ki rapa. Repa. To je zdaj del mojega življenja.

Prerežem trak in vas povabim v TADEJA_ba blog.

P.S.: V tem zaključnem trenutku sem se spomnila še na posebno izdajo mojega potovalnega bloga, z naslovom IndoTedi - Potovanje je globinsko čiščenje duše, iz časa prvo omenjenega bloga na začetku te otvoritve. Če vas zanima, izvolite. Nekje po medmrežju pa tava tudi blog Japonska Buča, s potovanja po Japonski, ki ga zaradi nesrečno izbranega generičnega imena ni v moji moči najti. Če ga kdo najde, me nadvse razveseli.