Album pride, ko bo končan …

… si prigovarjam, kar sem slišala na enem zadnjih rap albumov, ki sem jih preposlušala. Album pride, ko bo končan, draga moja. Lastna neučakanost me res želi prehitevati po desni.

Ni lahko delati albuma, veste. Moram biti bolj ponosna, koliko dela gre vanj. Koliko neskončnih ur razmišljanja, pisanja, komponiranja, urejanja, vaje, poslušanja, snemanja, organiziranja, raziskovanja, … Majko mila. Working hard, se reče v angleščini. Ampak nikoli ne vem, čemu ta ‘hard’ pritiče. Kdaj postane ta hard? Koliko dela je potrebno vložiti, da le-to postane hard? Relativno, od posaemzenika do posameznika, najbrž. Eni se trepljajo po ramenu že vnaprej in na zalogo, drugi se pripeljejo do samovžiga, a še vedno tolčejo po tipkovnici. Ker se lahko še bolj potrudijo.

Si dajem dovolj vrednosti za to, kar počnem? Kdo še pri svojih petdesetih letih dela svoj prvi rap album, pa še ženska je? Ma sigurno je še kje kakšna diamantka, ki se je enkrat v pandemiji zbudila in začela producirati glasbo, tako, z ničle. Premalo to počnemo. Da kar nekaj na novo začnemo, z vso strastjo in resnostjo, predanostjo, pomenom in smislom.

Ta teden sem v studiu posnela 10. komad. Še dva in album bo posnet. Sledi mix in master, kot se reče, pomeni pa, da bo zvok številnih različnih inštrumentov in vokalov uravnovešen kot celota in postal eno. Zvok je fenomenalna reč. Saj ne znam kaj prida razlagati o njegovi pojavnosti in delovanju, ampak še vedno sem vsa očarna, ko ustvarjam glasbo z virtualnimi inštrumenti v svojem računalniku. Kako je mogoče, da v torbi s sabo po svetu nosim cel orkester in neskončno število električnih inštrumentov? Kako je to mogoče, res?!?

Skratka, na snemanju v studiu neizmerno uživam, zdaj me že ni več strah in naslednjič, ko spet postavljam roke do kdaj mora biti album narejen, se prijazno opomnim, da album pride, ko bo končan.

Takole pa je bilo pred tremi tedni, na snemanju 7. komada. Pozdrav iz studia v dobrih 7 minutah.